Bioterapevt – učil se je tudi pri Džuni Davitašvili
BIOTERAPEVT – BIOTERAPIJA
SVOJO AMBULANTO IMAM NA NASLOVU:
VOJAŠNIŠKA ULICA 12, SI-2000 MARIBOR
PACIENTE sprejemam po pedhodnem naročilu. 030 665 947
PRED TERAPIJO MORATE POTRDITI SVOJ PRIHOD 1 URO PREJ
BIOTERAPEVT – BIOTERAPIJA
Džunina družina je prišla v Rusijo iz Irana, kjer so živeli ob jezeru Urmija. Oče ji je umrl, ko je bila stara 11 let, mati pa leto kasneje. V Tbilisiju se je izučila za kinooperaterko, vendar tega poklica ni nikoli opravljala. Že zelo zgodaj je opazila, da ima nadnaravne sposobnosti in jih je z leti začela uporabljati za zdravljenje ljudi in živali. V Tbilisiju je končala tudi študij medicine na delavski univerzi, tako da je lahko opravljala poklic zdravnika.
V začetku 80. let 20. stoletja je s svojim načinom zdravljenja z rokami postala svetovno znana, še posebej pa po mednarodnem kongresu parapsiholoških pojavov v Tbilisiju. Po nekaj letih se je preselila v Moskvo, kjer je sodelovala v mnogih znanstvenih preskusih s področja bioloških polj in njihovega vpliva na človeško telo, kjer je pokazala izjemne rezultate.
Je nosilka najvišjega mednarodnega medicinskega reda Alberta Schweitzerja in številnih drugih nagrad.
Poleg zdravljenja s pomočjo bioloških polj je pokazala tudi dobre rezultate pri poskusih s telekinezo, saj je brez poprejšnjih priprav lahko iz Moskve razpoznala okolico skritega človeka, ki se je nahajal v San Franciscu v ZDA. Poleg tega se je njena razpoznava zgodila štiri ure, preden se je preskus v resnici začel. http://sl.wikipedia.org/wiki/D%C5%BEuna
Učil se je tudi pri Džuni
15.10. 2013, Miša Čermak | Foto: Šimen Zupančič
Čiste vesti lahko potrdim dobro izkušnjo naše bralke, ki nam je pisala o težavah s hrbtenico: ruski zdravnik in zdravilec jo je pozdravil.
Ležala sem na masažni mizi, čas je obstal. Ne vem, koliko časa so me roke manualnega terapevta, osteopata, bioenergetika, akupunkturista, kraniosakralnega terapevta, naturopata in splošnega zdravnika Sergeja Verbitskiya gnetle in masirale. V moji glavi ni bilo niti ene misli, dobri občutki so govorili, da ve, kaj dela. Nekako mimogrede je ugotovil in naštel še vse težave, ki me pestijo, natrosil kup nasvetov in bil vesel skorajda kot otrok, ko je v moji hrbtenici zaznal odziv. Čiste vesti lahko potrdim dobro izkušnjo naše bralke, ki nam je pisala o težavah s hrbtenico, potem ko je nanjo padla zapornica: ruski zdravnik in zdravilec jo je pozdravil.
Sergej Verbitsky, dr. med. in zdravilec, ki vse življenje nabira znanje na skorajda vseh področjih alternativnih ved, je doma iz male, siromašne ukrajinske vasi, sam pravi, da je imel svojo prvo šolo pri petih letih na plaži, ko mu je stric pokazal, kako se masira. »Ta prva manualna terapija mi je bila všeč, vlekla me je kot magnet, kasneje sem sledil vsemu, kar je bilo napisano o akupunkturi, magnetih, manualni terapiji, ki takrat v Rusiji ni bila priznana.« A jo je opravljal priznan zdravnik ter imel ogromno bolnikov in velik uspeh pri zdravljenju. To je Sergeja le še vzpodbudilo pri odločitvi, da bo nekoč tudi sam odličen manualni terapevt. Okolje, v katerem je rasel, je bilo magičnemu, čudežnemu in neznanemu naklonjeno. Njegova stara starša, s katerima je živel na vasi, sta bila magika, šepetalca. »S posebnimi molitvami, šepetanji, sta pomagala sestri pri jecljanju, mokrenju postelje, in to me je fasciniralo. Moja stara mama me je naučila te veščine in že v petem razredu sem sošolcu uspešno pomagal, da so mu izginile bradavice – zame je bila to zabava.« Sprva so bile takšne in podobne izkušnje Sergejev hobi. »Nikoli si nisem mislil, da bo komplementarna medicina postalo moje delo!« A življenje je želelo drugače, vodilo ga je po svojih poteh. Treniral je či gong, njegov trener je bil kiropraktik, ki se je preko zvez učil pri edinem ruskem zdravniku, ki je to veščino takrat obvladal – naučil je tudi Sergeja, saj uradnih šol za ta znanja takrat ni bilo. Zatem je odšel na medicinsko fakulteto, diplomiral kot splošni zdravnik v Zaporožju in želel delati kot tradicionalni zdravnik, zato je dve leti opravljal specializacijo na katedri za tradicionalno medicino. »Do leta 1994 sem študiral v Ukrajini, moj učitelj je bil znani Sergej Vladimir Dubrovski, učil me je manualno terapijo, osteopatijo in masažo, specializiral sem manualno terapijo in osteopatijo.« In nadaljuje z naštevanjem izobraževanj – veliko podatkov, ki so pomembni za njegovo znanje.
Akademik z nenavadnimi sposobnostmi. »Ravno ko sem se odpravljal na delo v Moskvo, sem v časopisu prebral, da ima Džuna, prva ruska bioenergetičarka (svetovnega slovesa, op. a), tečaj. Strašno me je zanimalo, ker sem veliko bral o tem, enako kot o akupunkturi (ima tri diplome iz korejske akupunkture in znanje iz kitajske akupunkture, op. a.). Samo mesec dni je trajal tečaj, a naučil sem se osnov.« V Moskvi je delal v zasebnem znanstveno-raziskovalnem inštitutu za narodno medicino kot bioenergoterapevt. »Takrat sem čutil, da imam veliko znanja, toda zame ga je bilo še vedno premalo – nekaj je manjkalo. Veste, na inštitutu je že na vhodu pisalo, da delajo tam najboljši energoterapevti Rusije, poznal sem vse najboljše zdravilce. Seveda so nas testirali, edinemu med vsemi mi je uspelo večkrat uničiti rakave celice v jetrih podgane z obsevanjem rok!« našteva. Poklicali so ga namreč na več preverjanj, tudi na biološko fakulteto, tam so merili njegove vplive na vodo, ki je spremenila pH, pa na inštitut za jedrsko fiziko in za karcinogenezo (nastanek rakastih celic, op. a.). »Takrat so mi, zelo mlademu, podelili naziv narodni akademik M.A.E.M., ki ga podelijo ljudem z nenavadnimi sposobnostmi.«
Izkušnja prof. Bojane Samarin
»Terapevta Sergeya Verbitskiya sem našla po vztrajnem iskanju. Nisem želela na klasično
fizioterapijo, vem, da je treba nanjo dolgo čakati, pa še – čisto intuitivno – tej alternativni metodi
zdravljenja zelo zaupam. In še dodatek: mudilo se je, imela sem hude bolečine od vratu do konca
križa, poškodba. Terapijo sem začela v drugi polovici decembra 2012 in jo končala maja 2013,
imela sem jih 15, ker so mi zelo ustrezale. Bile so dolge in marsikdaj naporne, večkrat je bilo
treba kar precej zajeti sapo, da sem katero od faz vzdržala. Vzdržala pa sem vse! Vse bolj sem
bila 'odporna' proti vsem metodam zdravljenja, krepila sem si
telo in duha, saj sprejema vse zunanje impulze tudi psiha. Ker sem zaporedje vseh faz dobro
poznala, sem se na katero od manj prijetnih vedno pripravila, se več pogovarjala in se tudi
nasmejala, saj so tudi zabavne, če znaš prisluhniti terapevtu in se, ko te razvedri, nasmeješ z
njim. Bilo je zelo zelo koristno, povečala se mi je gibljivost rok in nog, izginjale so bolečine v
hrbtenici in v križu, vrat se je vračal v pravilno lego. Naj se ne sliši in bere kot reklama, toda
vsem, ki vas boli v vratu, pa hrbtenica in križ, tudi kolena, terapijo zelo priporočam. Morate pa se
zares odločiti zanjo, ko ste notranje pripravljeni nanjo in ko je stanje tako hudo, da si res želite
ozdraveti.«
Kraniosakralna terapija – osteopatija
»Ta terapija je tako nežna, da jo priporočamo tudi dojenčkom, otrokom, starejšim, pa odraslim, ki
so v šibkih ali akutno bolečih stanjih. Z njo sproščamo vse napetosti na fizični in duševni ravni. V
organizmu so vse kosti, sklepi, vretenca, mišice, lobanja in notranji organi povezani v en sistem
gibanja. Tudi kosti lobanje se premikajo odvisno od drugih kosti. Če je ta sistem na katerikoli
točki zablokiran, je celoten organizem prizadet. Ne moremo zdraviti enega dela,
ne da bi s tem vplivali na celoto in jo spremenili. Osnovna naloga je sprostiti mehanske blokade,
da primarni respiratorni sistem nemoteno 'diha' – se giba. S tem telesu omogočimo, da se začne
samozdravljenje. Osteopatika kot stroka temelji na osnovnih znanjih anatomije, fiziologije,
biomehanike in histologije, s to terapijo lahko odpravljamo vzroke obolenj, ki so nastala v
nosečnosti ali med porodom in pozneje v življenju. Zato je ta terapija čudovita in primerna za
otroke, ki so imeli težak porod in so se jim zaradi tega zamaknile kosti lobanje, kolkov, ramen,
kar onemogoča normalen fiziološki razvoj njihovega organizma. Z minimalnim mehanskim
vplivom terapevt preda tkivu bolnika posebne informacije, ki v živem organizmu povzročijo
fizikalno-kemične, električne, energijske in psiho-emocionalne reakcije.«
Več preberite v tiskani Jani (št. 42, izid: 15.10.2013).
